News

Razpravi o spravi v Sarajevu in Beogradu – povzetek

Razpravi o spravi, ki sta nedavno potekali v Sarajevu in Beogradu sta pokazali, da imajo največjo moč v prenašanju sporočila sprave umetniki in da najmanj v tem procesu sodeluje akademska skupnost.

Dve razpravi, v Sarajevu (7.12.2012.) in Beogradu (13.12.2012.) v organizaciji Koalicije za REKOM, sta potekali v zvezi z osrednjim vprašanjem – kako naprej do sprave v regiji in kdo so tisti, ki bi morali biti glavni zagovorniki, ki bodo vzpodbudili tudi tiste dele družbe, ki so bili doslej nazainteresirani, da se vključijo v ta proces. Razprave so bile organizirane z uglednimi člani umetniške in akademske skupnosti v obeh okoljih, ki so diskutirali o tem kako naprej v procesu sprave, kaj so bile slabe točke dosedanjega angažiranja in kako lahko k temu prispeva tudi proces REKOM.

Udeleženci in udeleženke te razprave so prišli do istih sklepov: da ima v procesu sprave ključno vlogo umetnost, ki ima največjo kapaciteto za empatijo, razumevanje in sprejemanje trpljenja drugih, kar so nezamenljivi in najmočnejši instrumenti pri sprejemanju hude preteklosti in potrebe po spravi.

O moči umetnosti            

Ob začetku srečanja v Sarajevu je režiser Dino Mustafić dejal, da “vladajoče politike v regiji še zmeraj manipulirajo z dejstvi, slavijo zločince kot heroje in negujejo pozabo, ker tako podaljšujejo svojo moč in zadržujejo politično pozicijo,“ da pa “obstajajo tudi številna pomembna književna, filmska, gledališka, glasbena in slikarska dela, ki negirajo vrsto kreativnega spomina, s čemer se istočasno osvaja tudi prostor osvoboditve od preteklosti kot tesnobe, preteklosti kot zla in krvi.“ Mustafić je ugotovil, da mora negovanje empatije biti “v neki prihodnji platformi sprave”, ter da je nujna tudi reforma izobraževalnega sistema, ki sedaj predstavlja “neko vrsto institucionalne pozabe.”

Igralec Ermin Bravo je dejal, da je empatija ključna za proces sprave. „Da bi prišli do miru je nujna tudi pravičnost, in ko se vzpostavi pravičnost, takrat je možna tudi sprava, da bi prišli do sprave pa je potrebno zaupanje, zdi pa se mi, da je pod vsem tem v resnici empatija. In kako jo definirati, kako jo pravzaprav institucionalizirati? Da naj posameznik verjame v njene sklepe, da pride do lastnega miru s samim seboj kot z žrtvijo, da se njegovi lastni duhovi pomirijo, ter da nato pride do neke vrste katarze, da bi prišel do empatije, da to doume iz pozicije drugega, vse to kar je preživel, da se lahko postavi v čevlje drugega, ne samo, da doume, ampak da to emotivno sprejme. Zdi se mi, da je to cilj vsega tega in cilj REKOM-a, in cilj vseh teh pobud. V tem smislu se mi zdi, da umetniška skupnost prihaja do empatije ne skozi vso to verigo, pač pa najbolj neposredno. Ključnega pomena je, da je to edina stvar, ki jo je težko institucionalizirati. Mislim pa, da za to obstajajo institucije, tudi jaz mislim, da je to umetnost in jaz bom govoril iz svoje vloge: gledališča, da je to institucionalizirana empatija”, je sklenil.

Andrej Nosov, študent, režiser, in direktor Hartefakt fundacije je dejal, da zadnjih štiri, pet let obstajajo cele serije umetniških del, ki se ukvarjajo s preteklostjo, da pa je glavno vprašanje, kako jih narediti vidne v družbi.

Branko Cvejić je v Beogradu poudaril, da umetniški krogi skoraj nikoli niso imeli problemov pri širjenju misije sprave znotraj gledaliških in drugih umetniških skupnosti, da pa je pravi umetniški izziv “stopiti z odra in nadaljevati z ‘informiranjem’ o preteklosti”.

Režiser Stevan Bodroža se je strinjal, da je moč umetnosti, da vpliva na dvig zavesti pri ljudeh ogromna, da pa se gledališče v svoji množičnosti in tega koliko ljudi bo doseglo ne more meriti s televizijo, estrado in z Internetom. Kljub temu pa lahko spremeni to osebo, ki konzumira teater, da jo gane, izzove katarzo. Udeleženci obeh srečanj so sklenili, da je potrebno razmišljati tudi o oblikah umetnosti, ki bi lahko dosegle večje število ljudi, predlagano pa je tudi, da se prihodnje razprave o spravi sproožajo v okviru festivalov, kot je na primer beograjski festival “Svobodno območje”.

Nataša Kandić, ustanoviteljica Fonda za humanitarno pravo je dejala, da si je “umetniška skupnost v tem trenutku enotna v tem, da lahko bolj kot druge skupnosti, druge skupine civilne družbe, druge profesionalne skupine stori več glede na soočanje, spravo in približevanje različnega videnja tistega, kar se je zgodilo v preteklosti glede na minimum, za katerega bomo vsi rekli – to je ta minimum, o katerem imamo izkristalizirano stališče”.

Objektivne ovire: nezaupanje

Na obeh srečanjih so udeleženci srečanj sklenii, da je ogromna ovira spravi dejstvo, da vse družbe regije v večini glorificirajo vojne zločince kot heroje in negirajo zločine, ki so storjeni nad drugimi narodi, čeprav za te zločine sedaj obstajajo nesporni dokazi. K temu je, ocenjujejo udeleženci, privedla vrsta oprostilnih sodb pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ). Medtem ko nekateri menijo, da je to povzročilo nepovraten udarec procesu sprave, se je večina kljub temu strinjala, da imajo sodni procesi svojo logiko, ki je zasnovana na dokaznem postopku in da njihov rezultat v nobenem primeru ne pomeni, da zločinov in žrtev ni bilo. To je sporočilo, ki mora priti do širšega javnega mnenja, kot tudi dejstva, ki so prikazana in dokazana pred MKSJ (in pred nacionalnimi sodišči), ki pa govorijo o zločinih in žrtvah in lahko že s tem pripomorejo k boljšemu razumevanuu trpljenja “drugih”, s tem pa tudi procesu sprave.

Miloš Šolaja, filozof s Fakultete političnih ved v Banja Luki, je dejal, da sprave na ravni družbe ni in da je niti ne more biti, ker ni več niti sprave med narodi. Do izgube zaupanja je prišlo po haaških sodbah Gotovini in Haradinaju. Zaupanje na osebni ravni obstaja, vendar Šolaja ne vidi nikakršnega smisla, da se vztraja na spravi, ker sprava na ravni kolektivov več ni mogoča. Dodal je, da je to še posebej izraženo v ruralnih krajih.

Politolog Vlade Simović je poudaril problem razdeljenosti, ki obstaja v BiH na vseh področjih življenja in v vseh profesionalnih in etničnih skupnostih in da tega problema ni mogoče negirati, prav tako pa ni mogoče reševati s spremembami “od zgoraj”, pač pa je potrebno začeti od ravni majhnih skupnosti, ki so indoktrinirane z izobraževalnim sistemom in javnimi političnimi razpravami. Spremembe bi lahko vzpodbudile samo zamenjave učbenikov in oblikovanje komisij za resnico, je sklenil.

Filozof Vlada Milutinović ocenjuje, da je “glavni problem to, ker se žrtev vojne na nek način povezuje s kolektivno krivdo. Ker navadni ljudje vidijo, da je nek zločin povezan s kolektivnom krivdom in samo s tem z neko kolektivno kaznijo, potem oni zato, da bi zavrnili to krivdo, ki v resnici ne obstaja zavračajo tudi kazen, za katero menijo, da je krivična “. Ocenjuje, da se je nujno izogniti vprašanju kolektivne krivde.

Potreba za novimi akterji sprave

Vesna Pešić je v Beogradu dejala, da je nujno potrebno najti tisto globino družbe, kjer obstaja morda največja motivacija, da se procesi sprave nadaljujejo. Mustafić je dodal, da je “točno, da tam obstaja največje zanimanje za spravo in za soočanje s preteklostjo.”

Zlatiborka Popov Momčilović s Filozofske fakultete v Vzhodnem Sarajevu je predstavila rezultate raziskave o izgradnji sprave v BiH ob sodelovanju univerze v Edinburghu. Na vprašanje “kateri akterji so pomembni pri izgradnji sprave in zaupanja na ravni celotne države,” državljani in državljanke v celotni BiH največ vere polagajo v izobraževalne institucije, učitelje in učiteljice in to v ljudi, ki niso nacionalisti, medtem ko je največje nezaupanje izkazano v organizacije, ki zastopajo žrtve. “Na dnu pa so novinarji in novinarke in politiki in političarke”, je navedla Popov Momčilović.

Politiki, da ali ne

Odvetnik Dragan Pjevač je dejal, da obstaja malo zaupanja v politike, in da „kljub temu, da se nekateri politiki poskušajo odkupiti za grehe iz preteklosti, je tudi to v redu in jim dajemo podporo “, čeprav je v pretežni večini to “poceni modrovanje”. “Pomembno je, da Srbija več ne vojskuje in to je naloga srbskih elit. Potreben nam je mir s sosedi, mir s svetom in samimi seboj. Po moje je to merilo patriotizma in ljubezni do domovine in za domovino,“ je dejal.

Dramaturg in književnica Ljubica Ostojić je v Sarajevu govorila, da so vsi dosedanji napori politikov v smislu sprave delovali “abstraktno”. “Jaz si nikakor, ob najboljši volji ne morem predstavljati tega Josipovića ali Tadića kako streljajo v ljudi, ubijajo in mučijo, nato pa se opravičujejo v imenu države in naoda in podobno. Tisti, ki pa je morilec, mučitelj in tako naprej pa ne bo našel svojo žrtev in se ji opravičil”, je dejala in dodala, da je nujno potrebno vedeti, kaj mladi mislijo o spravi in kako se je mogoče obrniti na njih in jih animirati za ta proces.

Vincent Degert, veleposlanik, Delegacija Evropske komisije v Srbiji, je dejal, da “mora biti naš trud usmerjen k sodelovanju politikov”, in da je bilo v tem smislu pomembnih naporov, ki so poslali močna in simbolična sporočila, kot na primer srečanje Josipovića in Tadića v Vukovaru.

Profesorica Vesna Rakić Vodinelić je bila nasprotnega mnenja in je dejala, da je sprava dveh predsednikov bil “njuna osebna stvar, v katero na noben način niso bile zapletene nobene druge institucije niti Republike Hrvaške, niti Republike Srbije”, in da gre za estradno politiko, ki ni pustila pomembnejše sledi. Tudi številni drugi udeleženci so prav tako izpostavili skepso v zvezi s pričakovanjem, da bodo politiki nosilci procesa sprave. “21. stoletje očitno ni čas neke geste Willija Brandta in njega ni na horizontu tudi, ko gre za vprašanje naših politikov”, je dejal Mustafić in dodal, da je “v izobraževanju in delu z mladimi ključ vsega, da je to verjetno ciljna skupina, če tako hočete, nekdo, ki ga moramo mi nagovoriti.”

Pomen izobraževanja in prebujanja akademske skupnosti

Na obeh razpravah so prišli do sklepa, da je velik del akademske skupnosti glede vprašanja sprave zelo pasiven. Saša Madacki, direktor Centra za človekove pravice v Sarajevu je dejal, da je problem akademske skupnosti v tem, da ona “kot totalnost ne obstaja”, da gre za “izolirane skupinice ne več po etničnem ključu, pač pa izoliranim v svoje habitate v smislu pravniške skupnosti, zgodovinske skupnosti “, med katerimi ni nikakršne izmenjave dialoga. “Mi ne vemo, kako kdo predava, katero vsebino prenašamo tem generacijam. To je primer apartheida v šolah”, je dejal Medacki in poudaril, da je sami akademski skupnosti potrebno odpiranje in kritično preizpraševanje, da bi sploh lahko začeli z oceno vsebine, ki se prenaša mladim osebam.

Nataša Kandić je dejala, da so možnosti nevladinih organizacij v procesu sprave omejene in da je poimenski popis žrtev največji prispevek, ki ga lahko dajo v tem procesu. Sprememba učbenikov mora priti kot pobuda samih institucij sicer ne bo imela nikakršnega učinka. “Akademske skupnosti ne morejo več od tega in njihova obveznost je, da ugotovijo znanstvena dejstva. Problem je v tem, da na teh prostorih nikoli ni bilo znanstvenih dejstev, pač pa je bilo veliko političnih dejstev. Če mi [nevladne organizacije] ugotovimo forenzična dejstva, potem obstaja možnost tudi za to, da znanstvena dejstva, ki so, po vrstnem redu, pred sodnimi dejstvi. Forenzična dejstva zmanjšujejo prostor za laži, manipulacije in falsifikate in to je minimum, istočasno pa je tudi maksimum od katerega lahko gremo in ki nas lahko vodi k nekemu zaupanju. Tu vidim vlogo akademske skupnosti. Akademska skupnost lahko da veliko bolj natančne odgvore od civilne družbe,” je dejala Kandićeva.

Tanja Šljivar je dejala, da je “ključni problem v družini, v medijih in v šolskem sistemu. Ti trije mehanizmi tako močno in nekako solidarno delujejo v vsaki entiteti v BiH in v celotni regiji. Tako da ne bo prišlo do nikakršne sprave, če ne bomo začeli iz teh treh osnovnih ravni.”

Kandićeva je v Beogradu sklenila: “Mi, nevladne organizacije, kot tudi umetniške orgnizacije ne moremo biti nosilci dejanja javnega priznanja žrtev. Tega ne moremo storiti, ker ne moremo zamenjati državnih institucij ob priznavanju žrtev. Javna pričevanja žrtev imajo smisel, imajo to moč le, če jih organizirajo države. Tega se moramo zavedati, prav tako pa se moamo zavedati, da lahko vzpodbudimo to, da stalno vzpodbujamo, da tudi drugi postanejo promoterji.“

Pomen sodne pravičnosti

Na razpravi v Beogradu je poleg umetnikov in znanstvenikov sodelovalo tudi nekaj veleposlanikov. Govorili so o pomenu sodne pravičnosti pa tudi o tem, da realnost govori o tem, da sama ni dovolj za proces sprave, ker je, kot je dejal veleposlanik Švice Jean Daniel Ruch, “pravica do pravičnosti samo eden vidik, ko se govori o potrebah žrtev “. Veleposlanik Vincent Degert je poudaril, da je vladavina zakonov za Evropsko Unijo “vrednota o kateri se ne pogaja, mi pa se opiramo na njo, kljub presenetljivim sodbam, ki smo jih slišali od mednarodnega sodišča.“ Dejal je, da je naslednji korak vlaganje v šole in izobraževalne programe, na čemur se že dela.

Profesor prava Zoran Pajić je tako v Sarajevu kot v Beogradu govoril o razkoraku, ki očitno obstaja med sodnimi odločbami in pričakovanji žrtev, vendar je poudaril, da pravičnost in satisfakcija žrtev (predvsem skozi omogočanje pravice do reparacij) odpirata pot k spravi. Profesor Milan Podunavac se je strinjal s profesorjem Pajićem, da je regija obremenjena z negativnim nasledstvom in odsotnostjo kritične refleksije in dodal, da v Srbiji gre še za kompleksnejši problem. Srbska družba je po njemu še dodatno obremenjena tudi z dejstvom, da je postdiktatorska družba, poražena družba. “Poražene družbe imajo ogromen problem kako naj se oblikujejo, da bi dosegle nek temejni politični konsenz v okviru katerega ni politične borbe, političnih tekem znotraj katerih se oblikuje soglasje o temeljnih vrednostah te družbe,“ je dejal Podunavac, ko je razlagal o ključnih ovirah procesa sprave s sosedi.

Več udeležencev obeh srečanj je na koncu sklenilo, da obstaja zelo malo zaupanja tudi v združenja žrtev. Pajić in Kandić sta poudarila, da politiki zlorabljajo združenja in da ona ne morejo biti nosilci sprave. Tanja Šljivar je navedla “porazen” primer, da je “predsednica Združenja Majke Srebrenice čestitala Hrvaški na oprostilnih sodbah generaloma Gotovini in Markaču. Nekdo, ki je simbol civilne žrtve ne sprejema druge civilne žrtve in to je potemtakem dokaz, da je prihod te sprave zares še strašno, strašno daleč.“

Jelena Grujić