REKOM omrežje sprave

Pjer_Zalica_radio sarajevo.ba

11.05.2015.

Pjer Žalica :: Poskrili smo preveč črnih skrivnosti

Bilten slo web naslovna

Ta režiser se je s snemanjem filmov boril proti vojni, katere ujetnik je bil tudi sam. Tako so nastale nekatere od najpomembnejših realizacij o življenju v obkoljenem Sarajevu in o vojni v Bosni in Hercegovini, med njimi dokumentarni film, posnet v času vojne, „Otroci kot vsi drugi“. Posnel je tudi dva igrana filma, „Gori ogenj“ in „Pri stricu Idrizu“. Pjer Žalica je eden od najbolj znanih režiserjev v regiji in dekan Akademije scenskih umetnosti v Sarajevu.

Tudi kadar se ukvarjate z najtežjimi vprašanji, kot je vojna in razpad Jugoslavije, se zdi, da ste osredotočeni na iskanje pozitivnega in dobrega v ljudeh. Kako vam to uspeva in zakaj menite, da je to pomembno?

Čustvo je sila. Neredko strašna sila, destruktivna sila, ki nas lahko uniči. Obenem nas včasih samo čustvo lahko reši, nas opozori, da nekaj ni v redu ali pa začutimo, da je nekaj tako kot mora biti. Čustvo je pogosto pred logičnim ali analitičnim spoznanjem, časovno pred njim ali pa ga potrjuje. Poleg tega je čustvo vsem skupno, ni odvisno od kulturoloških, geografskih, eshatoloških ali katerih koli drugih predpostavk. So ljudje, ki so na tem področju invalidi, ki ne zmorejo čutiti ali biti sočutni, a to je že prostor psihopatije. Vendarle lahko rečemo: vsi čutimo enako, pravico ali krivico, ljubezen ali jezo, sovraštvo ali strast. Zato je, ko pripovedujem zgodbe čustev, zame občutje v središču zanimanja. Mislim, da je to središčna in najmočnejša točka za univerzalno komunikacijo. Kar zadeva osredotočenje na dobro tudi v težkih okoliščinah, tu ni nobene skrivnosti: ni tako slabega časa ali tako slabih okoliščin, v katerih človek ne bi mogel razločevati, kaj je v osnovi dobro in kaj v osnovi zlo. Če kdo to trdi, preprosto išče opravičilo za slabe stvari, ki jih je počel. Za takšne stvari ni opravičila. Razumeti, odpustiti, to je v redu, a opravičevati ne. Kako pa mi karkoli že uspeva – nimam pojma. Menda se trudim.

Vse več je filmov in gledaliških predstav, ki se ukvarjajo s tistim, kar „uradna“ zgodovina zamolčuje. Ali javnost prepoznava in reagira na dela in sporočila umetnikov? Lahko umetnost spremeni uradne naracije?

Umetnost se je deloma vedno ukvarjala s tistim, kar se zamolčuje, mislim da to ni nekaj „ekskluzivnega“ za naš čas. Tudi prej se je govorilo o prepovedanih stvareh. Morda smo preveč stvari „pospravili pod preprogo“, toliko črnih skrivnosti poskrili in se zvijačno delamo, da se nikoli niso niti zgodile ali pa jih poimenujemo z nekimi drugimi, povsem neustreznimi imeni, pa zdaj prihajajo za nami, skačejo kot hudič iz škatlice v večjem obsegu kot je to „normalno“. Razkrivanje mračnih skrivnosti nekateri zelo pozdravljajo, drugi pa sploh ne. Tisti, ki jih ti procesi opogumljajo, so navadno manjšina. In niso to samo umetniki. Mediji, znanost, vključno z zgodovino, neposredne priče, mnogi med njimi delajo hrabro in edino pravo stvar – soočanje z resnico. Na drugi strani so vsi tisti, ki želijo ta proces oslabiti ali želijo, da ga, še najbolje, sploh ne bi bilo. Tudi med temi je mnogo umetnikov… Tudi oni snemajo filme, pišejo knjige, rišejo, skladajo, delajo gledališke predstave… Preprosto gre za borbo dveh konceptov: resnica in dobro proti zlu in laži. Zveni nekam pravljično. In tudi je. Ker delitev nikoli ni tako kirurško čista. Ne verjamem v absolutno „prave“ ljudi, imune na napake, in tudi ne obratno. Kot – eni so dobri kot angeli in vse, kar rečejo in napravijo, je primerno, tisti drugi pa so čista napaka in zlo. Dvomim v to. Ta dvom mi ne jemlje korajže, nasprotno, menim da je to še en razlog, da se stalno trudimo delati pravo stvar – z zavestjo, da je možno, da bomo kaj naredili napak. Ne verjamem, da bo kdo koga v tem procesu premagal.

Kako se je bilo ukvarjati s filmom v času vojne v Sarajevu?

To je bila grozljiva izkušnja, od katere sem, na žalost, nedvomno umetniško profitiral. Seveda bi se tej „pridobitvi“ z veseljem odrekel, če bi lahko povrnil vsaj eno zaman izgubljeno življenje v tem peklu obleganja mesta. To je nenormalno. Ni normalno, da te nekdo drži pod obleganjem, čeprav mu nisi nič storil. Ni normalno, da te stalno poskuša ubiti na razne načine. Ni normalno, da imaš tudi v teh okoliščinah potrebo živeti, čutiti, ustvarjati… Mi smo vsi bili nekakšna srečna družina v peklu. Nepojasnljivo. Ko sem snemal nek dokumentarni film o otrocih v vojni, sem zaprosil nekega dečka, ki je rad pel, da v naslednjem kadru skuša odpeti, kako se počuti v vojni. Improviziral je in odpel stih. „bilo je veselo in strašno“. Bilo je strašno, a mi nismo hoteli pristati na to. Danes včasih prebrerem kakšno izjavo, da obleganja Sarajeva ni bilo. Da je to izmišljeno. Žal mi je ljudi, ki so pripravljeni pasti tako nizko, a sem zgrožen ob spoznanju, koliko ljudi je pripravljeno verjeti tem bednikom. In potem se vrnemo na vaše prejšnje vprašanje.

Tudi v vašem verjetno najpopularnejšem filmu, ki se ukvarja z enim največjih jugoslovanskih bendov, Plavim orkestrom, se lotevate politike, sistema, nacionalizma. Ste kdaj – v sebi ali s strani drugih, občutili pritisk zaradi takšnega pristopa umetnosti.

Jaz nisem kakšen aktivist. Sebe doživljam kot bas kitarista, ki je režiral filme. Ne izbiram „nevarnih“ tem, v medijih sem denimo pogosto „žigosan“ kot nekdo, ki se ukvarja z nepomembnimi temami. Leta si prizadevam napraviti komedijo, pa mi ne gre. Začnem dobro, potem pa, ko se resno spoprimem z gradivom, nimam moralne pravice zaobiti stvari, ki se mi zdijo pomembne. In – adijo komedija. A ostane nekaj humorja, česar sem vesel. Vseeno so bile po vsakem filmu kake neprijetne reakcije. Gori vatra je bila označena kot protisrbski, protihrvaški in protibošnjaški film. Nek kritik je argument za to, da je Gori vatra antibošnjaška, našel v ugotovitvi, da niti v enem kadru filma ni videti džamije. Zame ni bil nenavaden tak nesmiseln napad, nenavadna je bila moja prva reakcija, pomislil sem: „nemogoče, kako lahko posnamem film v Tešnju in da se pri tem ne vidi džamija“… Torej tudi podzavestno nasedete na matriko idiotizma. Pred tem se skušam zaščititi kolikor je mogoče. Čeprav trdiš, da ne čutiš pritiska, da ni avtocenzure, je tu nekje, čepi, čaka in vedno po malo „deluje“. Dobro je, dokler je to podzavestno, ko postane zavestno, potem je konec, treba je zamenjati posel, se vreči v politiko, tam je to prednost.

Kako gledate na idejo o ustanovitvi REKOM-a? Kako pomembno je, gledano s stališča umetnika, ugotavljanje imen vseh žrtev?

Stališče umetnika tu ni nekaj specifičnega, vsaj ne bi smelo biti. Na človeški, na ravni posameznika ni nič pomembnejšega od tega: ne iščem nobenega imena iz vojne. Koga sem izgubil – vem. In vem kako pomembno je to zame. Z druge strani to na neki obči ravni ni nič manj pomembno, saj gre preprosto za vprašanje spoštovanja do življenja. Vsi ti naši narodi se ponašajo s tem, da je zanje čast prva in najpomembnejša stvar. Kje je potem problem? A problemov je veliko, saj tudi dvajset let po vojni ta posel še ni opravljen.

Jelena Grujić Zindović