News

IX Mednarodni forum za tranzicijsko pravičnost – poročilo

13.06.2013

Sprava v postjugoslovanskih državah

V Bosni in Hercegovini, na planini Jahorina je 17. in 18. maja 2013 potekal IX Mednarodni forum za tranzicijsko pravičnost pod naslovom “Sprava v postjugoslovanskih državah”. Forum v organizaciji Koalicije za REKOM je zbral 220 predstavnikov organizacij civilne družbe, žrtev, umetnikov, predstavnikov verskih skupnosti in znanstvene skupnosti, da bi iz različnih perspektiv osvetlili napredek pri uresničevanju povojne sprave.
Forum je odprl član Predsedstva BiH Željko Komšić, ki se je zavzel za spravo v regiji in dejal, da je to eden od predpogojev za normalno življenje državljanov. “Ljudje si želijo navadno, normalno življenje, delo, od katerega lahko živijo in upanje za prihodnost svojih otrok. Brez sprave, enakosti in ekonomskega razvoja bo težko obdržati to upanje”, je dejal Komšić ob odprtju Foruma za tranzicijsko pravičnost. Ocenil je, da so bili narodi na prostoru nekdanje Jugoslavije tako povezani, da je vojna potrgala ne samo zveze med ljudmi temveč je »zlomila tudi srca« ljudem v regiji. »Po 18 letih od vojn je ta tema še vedno aktualna in postavlja se vprašanje, zakaj nam je potrebno toliko časa za spravo in ali je to kratko obdobje ali pa je predolgo za proces sprave. Verjamem, da se bo ob nadaljevanju Foruma našel odgovor na to vprašanje,« je dejal Komšić.
Pobudnica Pobude za REKOM Nataša Kandić je poudarila, da je »imenovanje žrtev okvir za njihovo javno priznanje«. »To mora spremljat javno priznanje o njihovem trpljenju, mora se slišati albanski glas v Beogradu in glas Srbov v Prištini. Pobuda za REKOM vpliva na zmanjševanje napetosti v regiji in ima potencial v ljudeh, ki jih združuje.«
Gledališki režiser Dino Mustafić[1] je ocenil, da vladajoče politike v regiji še zmeraj manipulirajo z dejstvi in še vedno slavijo vojne zločince, namesto da bi se posvetile iskanju pravice za žrtve. »Vsi neuspehi sedanjosti se poskušajo opravičiti s problemi iz preteklosti,« je opozoril Dino Mustafić in dodal, da so v BiH vsi, ki na to opozarjajo, takoj »tarče vulgarnega nacionalizma in fašizma.«
Profesor Žarko Puhovski[2] se je kritično odzval na dejstvo,  da se zgodovina nedavnih vojn ne piše na podlagi dejstev, pač pa se dejstva potvarjajo zaradi »pisanja domoljubne zgodovine,« ter da se nam bodo, dokler se to ne bo spremenilo, »vojne ponavljale.«. Zato naloga intelektualcev ni pregon storilcev kaznivih dejanj, »naloga je, da jih osramotimo,« je poudaril Puhovski.
Eric Gordy[3] je opozoril, da se kultura pogosto uporablja za ponavljanje trditev, ki so v interesu določenih politik in da zato politiki pomagajo določenim kulturnim delavcem in projektom. Opozoril je tudi na nekatera zaskrbljujoča dejstva, predvsem na odločitev pritožbenega senata MKSJ, ki je v nekaterih procesih (Gotovina, Haradinaj, Perišić) sprejelo sodbe, ki bodo verjetno samo poglobile obstoječe dileme, (ki spremljajo delo Tribunala), glede na to, da so zasnovane na argumentaciji, ki predpostavljene pravice držav postavlja pred interese žrtev.
Profesor Zoran Pajić[4] je opozoril na to, da se je v regiji najprej pričelo govoriti o spravi, šele nato pa o mehanizmih tranzicijske pravičnosti, torej, da se je o spravi »govorilo še preden so bili ustvarjeni pogoji za spravo.« V tem kontekstu je Pajić govoril tudi o opravičilih voditeljev v regiji, ki smo jim bili priča zadnjih šest ali sedem let in za katere meni, da so prišla »prehitro.« Spomnil je, da je v trenutku, ko je nemški voditelj Willy Brandt pokleknil in se priklonil pred spomenikom žrtvam u Auschwitzu, v Nemčiji že bila izpeljana denacifikacija, da so bile vsaj neke odškodnine že izplačane in da je do vseh dejanj prišlo pred opravičili žrtvam. V regiji pa je prišlo do prehitrih opravičil, saj še vedno ni pogojev za njihov sprejem. »Danes imamo narcisoidne, arogantne voditelje, zato so opravičila obvisela v zraku. Opravičilo mora biti podkrepljeno z ustreznimi državniškimi ukrepi. Žrtve mislijo, da opravičila niso iskrena, če jih politiki, ko pridejo domov, interpretirajo drugače…« Zadržan je tudi do postavljanja spomenikov, saj so bili vsi spomeniki v BiH, ki jih je videl, razen enega, otrokom v Sarajevu, »enonacionalni, s strašnimi sporočili sovraštva do drugih narodov.« Profesor Pajić se je na koncu svojega predavanja zavzel za sprejem mehanizma kompenzacij žrtvam in opozoril tudi na raziskavo v BiH, končano v začetku letošnjega leta, po kateri 80 odstotkov prebivalcev še vedno živi v preteklosti. Kljub temu ohrabruje podatek, da je 50 odstotkov vprašanih pripravljenih na pogovore med pripadniki različnih etničnih skupin.
Tudi Denisa Kostovicova[5]  se je strinjala z oceno, da je do opravičil prišlo »prezgodaj« zaradi česar lahko prezgodnja opravičila pripeljejo do tega, da so zavrnjena. Opazila je tudi, da se je sicer v vseh državah naslednicah nekdanje Jugoslavije »zanikanje zločinov zmanjšalo, kljub temu pa se države še vedno ne želijo ukvarjati s preteklostjo in z zločini.«
Predstavniki verskih skupnosti v BiH so na Forumu poudarjali pomen sprave iz zornega kota verskih skupnosti. Dr. fra Ivan Šarčević[6] je poudaril, da imajo religijske skupnosti in verniki predvsem odgovornost iz samega značaja vere – ne samo iz politične ali moralne odgovornosti, pač pa iz metafizične odgovornosti – da delajo na spravi.
Sarajevski muftija Husein ef. Smajić[7] je dejal, da sprava v BiH poteka po vzpenjajoči se premici in navedel, da imajo navadni ljudje, verniki, veliko razumevanja, ko gre za spravo: “V islamski skupnosti razumemo, da brez sprave, pred tem pa brez dialoga z vsemi, ki priznavajo BiH kot svojo domovino, ni prihodnosti. Zato bomo vztrajni pri tem, kar bi bilo v prihodnosti prepreka za dialog in spravo.”
Vanja Jovanović[8], sarajevski pravoslavni paroh je dejal, da v bistvu nobena vera na zagovarja netolerance in nesprejemanje drugega. Kljub temu ocenjuje, da bo sprava proces, ki bo trajal, saj človek »ni stroj, niti projekt, ki bi mu nekdo lahko ukazal, da naj se spravi.«
Predsednik Židovske skupnosti v BiH Jakob Finci je izrazil prepričanje, da bi »najprej morali govoriti o zaupanju, šele potem pa o spravi.« Povedal je anekdoto o dveh Židih, ki sta se po dolgih letih prepirov odločila, da si bosta odpustila. Nato je prvi dejal drugemu: »Jaz ti zato želim vse tisto, kar ti želiš meni«. Drugi pa mu je takoj nato odgovoril: »Kaj, a tako, a znova začenjaš s prepirom ?« Finci je dodal, da bi takšna neiskrenost lahko postala »tudi naša situacija« in pozval  k toleranci do drugih kultur ter sprejemanje resnice.
Profesor dr. Zdravko Grebo[9] je ocenil, da je prišel čas, da politiki prevzamejo odgovornost za proces sprave. »Dosegli smo svoj vrhunec. Civilna družba od tu nima več kam. Ostalo nam je samo še, da lobiramo pri šefih naših držav, da sprejmejo to Pobudo. Če jo sprejmejo, potem obstaja upanje za naše otroke, da se bomo uspeli dogovoriti okoli najbolj osnovnih dejstev o vojni, kar nam bo olajšalo skupno življenje,« je dejal Grebo, javni zagovornik REKOM-a iz BiH.
Publicistka Spomenka Hribar[10] je spomnila, da so bile tudi v preteklosti neke žrtve glorificirane, medtem ko so bile druge zamolčane. “Dokler ne pokopljemo ene in druge žrtve in ne prenehamo z diskriminacijo žrtev, ne bo miru… Da bi prišli do takšnega odnosa do drugega je nujno potrebno v nas izzvati sočutje, empatijo. Kajti drugi človek je samo človek, bitje, ki greši. Če ta grešnost preraste v nasilje do drugega, potem se seveda mora sankcionirati, kajti sočutje je ‘investicija’ – če smem uporabiti to profano besedo – za dalje… Sočutje namreč postavlja mejo med časom vojne in časom miru. Žalovanje je distanca do preteklosti, kritika in investicija za prihodnje skupno življenje,” je dejala Spomenka Hribar.
Osebni odposlanec predsednika Hrvaške, veleposlanik Tonči Stančić[11] je dejal, da je soočanje s preteklostjo in osvetljevanje vloge vseh na teh prostorih predpogoj za sodelovanje in regionalno stabilnost. “Z bremenom preteklosti je težko mogoče iti naprej, ali pa je vsaj težko hitro iti naprej«, je dajal Stančić. Po njegovih besedah sojenja za vojne zločine ne morejo biti edini inštrument za spravo in stabilizacijo, prav tako pa niso dovolj, da bi se slišal glas žrtev in zadovoljila pravica za njih. “Žrtve ne smejo ostati samo številke, morajo dobiti ime in priimek, potrebno je ugotoviti njihovo identiteto,« je dejal Stančić in dodal, da se v Hrvaški išče še 1.705 izginulih oseb.
Bojan Glavašević[12], ki je udeležence pozdravil v imenu Vlade Republike Hrvaške je navedel, da je takrat, ko je pred letom in pol prišel v Ministrstvo za obrambo to ministrstvo iskalo 1.756 oseb, da pa z »današnjim dnem Hrvaška išče svojih 1.703 državljanov in državljank«. Posebej je poudaril, da je »zanimiva oziroma zelo pomembna stvar, ki jo je ta vlada naredila na tem področju to, da ni diskriminacije glede vprašanja nacionalnosti ali kakršnekoli druge osnove,« ker so se nekoč ti državljani delili na tiste, »ki jih iščemo od obdobja od 1991 do 1994« in tiste, »ki jih iščemo v poznejšem obdobju«, in da je danes »ta razlika popolnoma nepomembna, pomembno je, da iščemo hrvaške državljane«. Bojan Glavašević je tudi navedel, da bo Hrvaška najverjetneje v prvi četrtini leta 2014 sprejela tudi zakon o žrtvah seksualnega nasilja v Domovinski vojni in v korist žrtev spremenila Zakon o civilnih žrtvah vojne.
Osebni odposlanec predsednice Kosova Selim Selimi[13] je ocenil, da regija zahteva skupno delo v miru in iskanju pravice. »Potreba po pravici je celo pomembnejša od potrebe sodišč. Storiti moramo vse, kar je mogoče, da izvemo za usodo izginulih”, je zahteval Selimi.
Adriatik Kelmendi[14],urednik nacionalne televizije Kosova Koha Vision, je med razpravo o tranzicijski pravičnosti dodal, da so nas izkušnje držav nekdanje Jugoslavije naučile, da je za doseganje sprave med narodi nujna politična gesta med državami – prevzemanje odgovornosti in medsebojno priznavanje trpljenja. »Istočasno države, ki so preživele vojne in ki so priznale druga drugo potrjujejo, da je samo politično vzpostavljanje državnih odnosov premalo brez konsenza glede resnice o žrtvah vojne. Zato se pot k spravi lahko doseže samo, če se hodi po obeh nogah – ker šepanje na eni nogi ni hoja, ki bi si jo želeli za prihodnost,« je sklenil Kelmendi.
Eugen Jakovčić iz Documente je pozdravil udeležence Foruma v imenu Draga Pilsela, krščanskega teologa in novinarja iz Hrvaške, ki se je osebno distanciral od ustaških stališč v lastni družini in okolici, v kateri je odrasel v Argentini. V pismih udeležencem Foruma, ki ga je prebral Jakovčić, je Pilsel spomnil na apel, ki so ga hrvaški nadškofi izdali leta 1995 ob 50- letnici konca druge svetovne vojne, 1. maja leta 1995. V omenjenem sporočilu za javnost (ki ga je podpisal kardinal Franjo Kuharić) so med ostalim zapisali, da „ni glavna teža vprašanja v tem, kako obžalovati žrtve lastne skupnosti in kako prepoznati krivdo druge skupnosti. Hrvati in Srbi, katoliki, pravoslavni in muslimani ter drugi so pred težjimi moralnimi vprašanji. Oziroma, kako obžalovati žrtve druge skupnosti, kako priznati krivdo v lastni skupnosti, kako se spokoriti za krivdo, kako doseči božje in človeško odpuščanje, mirno vest in spravo med ljudmi in narodi ter začeti novo dobo, utemeljeno na pravici in resnici ?“
Udeležence Foruma so nagovorili tudi člani več združenj žrtev. Kada Hotić, iz združenja Gibanje mater enklav Srebrenice in Žepe je dejala: »Na temo umetnosti in kulture ne bom govorila, bom pa morda na temo nekulture.« Poudarila je, da so ji ubili »sina, moža, dva brata, številno družino«, da »v tej vojni ni zmagovalca« in da je »poleg mnogih ubitih, ta dežela, ki se imenuje srbska – namočena s krvjo.« »In ko jaz in mnoge podobne kot jaz rečemo, da je ustvarjena na krvi naših otrok in na genocidu, pravijo, da je to nekulturno, da je to zelo slabo, da gre to v nedogled, sovraštvo in širjenje zla. Vendar se tudi še danes in nikoli ne bom strinjala s tem, ko mi zatrjujejo, da sem bila rojena v Republiki srbski – jaz sem rojena v Zvorniku v Bosni in Hercegovini«, je dodala Kada Hotić.
Sudbin Musić je udeležence spomnil na to, »kaj je pravzaprav REKOM«: »To je koalicija velikega števila posameznih organizacij in posameznikov in ta sila, ki jo ima REKOM izhaja iz tega velikega števila članov in seveda iz posvetovalnega procesa, ki se je vodil dolgo časa, z mnogimi različnimi skupinami.« Kot posebno pomembno vidi to, da obstajajo »redni stiki med javnimi zagovorniki in člani iz posameznih držav, v katerih delajo javni zagovorniki«.
Pretresljiva je bila tudi izpoved Mirka Kovačićaiz Vukovarja, taboriščnika iz Stajićeva v Srbiji. Izpovedal je, kako je on, ki je imel tedaj 61 let bil v taborišču zaprt skupaj s svojim sinom in kako sta skrbela za nekega drugega zaprtega, ki je umiral zaradi sladkorne bolezni. Poleg zdravila je potreboval tudi masažo in o tem sta z vedenjem poveljnika taborišča Miroslava Živanovića skrbela Mirko Kovačić in njegov sin. Ko so v taborišče pričeli vpadati pripadniki paravojaških enot je poveljnik tega bolnika in še pet drugih premestil na varno, v neko sobo »v drugem delu taborišča, tako da je rešil te priprte,« je dejal Kovačić in poudaril, da je polkovnik Miroslav Živanović na listo za izpustitev na svobodo zaradi skrbi za bolnike osebno dopisal tudi ime njegovega sina Darka. O tem, da je bil Živanović »korekten, resničen, pravi vojak in nikakor mučitelj«, je že trikrat pričal tudi pred Županijskim sodiščem v Osijeku.
Dragan Pjevač, ki mu je hrvaška vojska leta 1993 ubila mater, je opozoril, da so nasledstvo Haaškega tribunala in vsa dokumentacija zelo pomembni in dragoceni, opozoril pa je tudi na dejstvo, da za strašne zločine nad Srbi v Hrvaški še nihče ni bil pravnomočno obsojen. »Prvostopenjska haaška sodba generalom je bila na 1.300 straneh, trije sodniki so bili soglasni, po naši evidenci pa je bilo tudi preko 200.000 pregnanih, preko 1.800 ubitih, od tega 1.212 civilistov. Za ta del do sedaj absolutno nihče ni pravnomočno odgovarjal. Ta Haaški tribunal pa je bil Srbom iz Hrvaške zadnje upanje za pravico, resnico, zaupanje in tako naprej. Kaj sedaj in kako naprej in kako se soočiti z resnico na teh naših prostorih, po vsem tem ?«, se je vprašal Dragan Pjevač in dodal, da »prav zato močno, močno podpira ustanovitev REKOM-a« i da je zelo vesel, ker potekajo »tako resne razprave in da se tako resno pristopa k tej temi.«
Udeleženci Foruma so na koncu ocenili sodelovanje velikega števila profesorjev in raziskovalcev z evropskih univerz kot ohrabrujoče in kot vzpodbudo domačim akademskim skupnostim, da se vključijo v debato o tranzicijski pravičnosti in spravi, da bi s tem prispevali k izgradnji modelov, ki bi lahko najbolje ustrezali potrebam družb z ozemlja nekdanje Jugoslavije.
Predstavniki državnih institucij so ocenili, da so sojenja za vojne zločine pred domačimi sodišči najpomembnejši instrument za doseganje pravičnosti in da so države v glavnem uspele izpolniti svoje obveznosti v procesiranju vojnih zločinov. Vtis je, da vprašanje usode izginulih postaja prioriteta v odnosih Srbije in Hrvaške in da se pričakuje, da to vprašanje dobi isti pomen tudi v odnosih Srbije i Kosova.
Kljub opisanim pozitivnim premikom so bili v diskusijah prisotni tudi kritični toni. V zvezi z državami v regiji so prevladovale kritike zaradi njihovega počasnega soočanja s preteklostjo, v zvezi z mehanizmi tranzicijske pravičnosti pa so bila izrečena opozorila zaradi vse bolj opaznih omejitev pravosodja v zvezi z doseganjem pravičnosti za žrtve, še posebej po več nedavnih oprostilnih sodbah  MKSJ. Na osnovi teh kritik so udeleženci v razpravi poudarili vse bolj očitno potrebo po regionalnem pristopu, da bi se ugotovila neizpodbitna dejstva o vojnih zločinih in hudih kršitvah človekovih pravic in presegle omejitve kazenskih sodišč za vojne zločine.
[1]Dino Mustafić, režiser/ Regionalni tim javnih zagovornikov Pobude za REKOM, BiH
[2]Prof. dr. Žarko Puhovski, Regionalni tim javnih zagovornikov Pobude za REKOM, Hrvaška
[3]Dr. Eric Gordy, Univerza College London, Velika Britanija
[4]Prof. dr. Zoran Pajić,Center za interdisciplinarne postdiplomske študije Sarajevo, BiH
[5]Dr. Denisa Kostovicova, Londonska šola za gospodarstvo in politične vede, Velika Britanija
[6]Prof. dr. fra Ivan Šarčević, Franjevška teologija, Sarajevo, BiH
[7]Husein ef. Smajić, sarajevski muftija, Islamska skupnost Bosne in Hercegovine
[8]Oče Vanja Jovanović, sarajevski paroh, Srbska pravoslavna cerkev, BiH
[9]Prof. dr. Zdravko Grebo, Regionalni tim javnih zagovornikov Pobude za REKOM, BiH
[10]Dr. Spomenka Hribar, publicistka, Ljubljana, Slovenija
[11]Tonči Staničić, Veleposlanik Republike Hrvaške v BiH
[12]Bojan Glavašević, pomočnik ministra braniteljev, Hrvaška
[13]Selim Selimi, osebni odposlanec Predsednice Kosova za REKOM
[14]Adriatik Kelmendi, Regionalni tim javnih zagovornikov Pobude za REKOM